Drugo otroštvo Nenada Cizla

Q: Si pa težko predstavljam, da se je punk rokerski skejter vpisal na akademijo za likovno umetnost in oblikovanje. Je šlo za spontano odločitev?

A: Prej me čudi, da si tega ne znaš predstavljati. (smeh)

Q: Pot je lahko zelo linearna, lahko pa tudi ne.

A: Vsak ustvarjanje doživlja skozi svojo prizmo. Meni je skejterska kultura odprla pred tem nepoznane čakre: od grafik, stila oblačenja, do muzike in vsega, kar je povezano s skejtanjem in snowboardanjem. Od nekdaj me je vleklo v vizualno smer, je pa bila ta subkultura ultimativni magnet, da me je še intenzivneje potegnilo v to, kar danes počnem. Ko sem bil star deset let, sem hotel biti pilot, potem arhitekt, takoj za tem pa grafični oblikovalec in ilustrator.

Q: Glede na vse smeri, ki jih ponuja umetniška akademija, sta bili ilustracija in grafika tvoja prva izbira?

A: Spomnim se prav vseh skejt in snowboard magazinov, ki sem jih požiral. Celo življenje sem hotel delati grafike za skejte in snowboarde – takrat je bil to moj cilj. Če bi se danes znova odločal za smer, bi morda izbral slikarstvo ali kiparstvo. Verjetno bi me to bolj ustvarjalno osvobodilo, ker smo kot oblikovalci pogosto v vlogi izvajalca.

Q: Verjetno si v nenehnem odnosu z naročnikom in se odzivaš na njegove želje ter potrebe.

A: Je pa res – in najverjetneje bo zdaj kakšen bralec zastrigel z ušesi – ampak predstavljam si, da tudi slikarji in kiparji delajo za nekega naročnika. V nekem trenutku pač moraš preživeti in takrat ugotoviš, da ti določene delo prinese toliko in toliko denarja, in potem slediš temu stilu, da lahko prodaš tudi naslednje. Jasno, da se razvijaš in manevriraš, ampak stili nastanejo tudi zaradi tega, ker se najdeš v izrazu, ki se prodaja. Rekel bi, da je več slikarjev, ki ostajajo v tisti svoji smeri, ker je varna, kot tistih, ki za vsako sliko obrnejo nov list. Ravno zato mi je Picasso takšna inspiracija, ker se mi zdi, da je imel vsak dan drugačen umetniški izraz. Prav zaradi tega se mi zdi, da ne samo grafični oblikovalci, ampak tudi slikarji in kiparji delajo za naročnika, tudi če je ta zgolj namišljen.

Q: Ko spremljamo tvoje projekte, se zdi, da vedno obračaš nov list – od naslovnic Demšarjevih kriminalnih romanov, pa družbeno-vzgojnih kampanj, gledaliških plakatov, animiranih filmov, računalniških iger, do ilustracij in grafik. A zate sploh še obstaja kakšno neraziskano področje?

A: Lepota našega dela je ta, da se dnevno soočamo z novimi izzivi in pogledi. To je najbolj zabaven in hkrati frustrirajoč trenutek v delovanju oblikovalca. Dnevno dobiš na mizo uganko, ki jo moraš rešiti. Zame je to najbolj zafrknjen del, ki pa me hkrati najbolj poganja.

Q: Vržejo te v morje in splavaš?

A: Ja, to je praktično najboljša prispodoba. Pač splavaš, ker te čez 24 ur že čaka nova naloga. Nimaš opcije, da ne bi plaval. Ves čas si v deroči vodi, v kateri se ti zdi, da imaš kontrolo, hkrati pa se utapljaš, dokler ne najdeš rešitve za projekt.

Q: Pri vsem, kar ustvariš, imaš takšen svež humorni pristop, ponudiš pa tudi vzgojni vidik. Včasih že tudi nekoliko očetovski. Kako se lotiš raziskovanja? Si pripraviš klasičen mood board?

A: Danes imamo kanal, ki nas je naredil odvisne od ekrana, in ta je moj mood board. Splet je moj mood board. Na njem preživim večino časa, ko raziskujem, kako bi se lotil projekta. Toliko dobrih zadev je na spletu – to je vir mojega navdiha, saj bi rad dobro delal in hkrati dobil inspiracijo, kako se nečesa lotiti. Stvari zlagam po koščkih, da pridem do ideje, kako nekaj prevesti v vizualni jezik.

Q: Omenil si, da te po 24 urah čaka nov projekt in za tem še eden. Ali kdaj popolnoma zablokiraš?

A: Hmmm. Recimo ta trenutek. (smeh) Ja, ta trenutek imam pred seboj igrico, ki jo moram jutri oddati naročniku, in je takšen kaos, saj se mi po glavi mota še en projekt, ki ga moram končati. Najbolje bi bilo vse odložiti za en dan, da se lahko misli izkristalizirajo. Generalno gledano pa je delo pod časovnim pritiskom vrlina, ki jo razvijaš skozi leta dela, da greš čez blokade in projekt pravočasno oddaš.

Q: Ko si soustanovil kreativni studio Trampolin, si s tem pridobil več umetniške svobode ali si podpisal pogodbo s hudičem?

A: Ne, ne, daleč od tega. (smeh) V studiu smo si zaprisegli, da delamo v redu in fajn stvari, ki nas izpolnjujejo, je pa hudič v tem, da se intenzivno trudimo, da bi oddelali samo dobre stvari. Za to dodatno miljo, ki jo prehodimo za naročnika in za lastno zadovoljstvo, se moraš toliko bolj potruditi. Tempo je včasih precej hiter in zahteva veliko prilagajanja. Je pa bila moja pot pred Trampolinom svobodnejša in bistveno lagodnejša, kar se tiče delovnega časa, je pa res, da takrat še nisem imel družine in določenih odgovornosti.

Če pojasnim. Pred tem sem v normalnem delavniku delal mogoče dva dni na teden, ostalo pa sem užival in hodil na kave. Zelo pogosto sem potem delal od devetih zvečer do treh zjutraj. Zdaj sem urnik prilagodil družinskemu življenju in vsem obveznostim, ki zahtevajo drugačen red. Ne bom rekel, da se čemu odrekam, saj je v življenju toliko drugih radosti, ki mi jih prinaša družina. Res se neskončno veselim, da pridem po službi domov.

Q: Vsako obdobje zahteva svojo organiziranost, sploh zdaj, ko si s svojo agencijo vpleten v družbeno odgovorne projekte, s katerimi želimo spremeniti vedenja ljudi. Plakati za Mestno občino Ljubljana, pa prehod za pešce pred botaničnim vrtom. A ne bi bilo fajn, če bi imeli več vizualnih akcij v javnem prostoru?

A: Saj tega je v Ljubljani relativno veliko, pa tudi Maribor stopa po teh stopinjah. Morda nekoliko počasneje, a tudi tukaj delamo kampanje, da se ljudje naj ne vozijo z motorji po centru mesta, kar se mi zdi relevantno, sploh ker sem tukaj živel in vsakič dobival sive lase, ko se je nekdo z mopedom peljal po Poštni ulici. Mesto ima definitivno posluh za to, so pa občinski proračuni omejeni. Če bi bili proračuni višji, si predstavljam, da bi bilo tudi teh akcij več.

Q: Se ti zdi, da si zdaj kot uveljavljen umetnik tudi v poziciji, da si pobudnik kakšne ideje v javnem prostoru?

A: V Mariboru in Ljubljani smo razmeroma veliko projektov že oddelali. Če bi prišli s kakšno idejo, si znam predstavljati, da bi nas poslušali. Naročnikom pogosto samoiniciativno predlagamo dobre rešitve in pogosto se te tudi implementirajo. Delamo v smeri, da nagovorimo pereče težave in ponudimo rešitve. Nimamo pa moči, da bi lahko rekli, to pa morate.

Q: Govoriva o tem, da ko imaš enkrat oblikovan portfelj s projekti, ki v javni prostor prinašajo kreativnost, igrivost in humor, da je odločevalce lažje nagovoriti.

A: Marljivost in prisotnost na trgu pomagata pri tem, da lažje realiziraš projekte, pri katerih je malo verjetnosti, da se bo odločevalec za njih odločil po občutku. Imeti moraš relevantne reference, da lahko te stvari tudi izpelješ.

Q: Ženske v kreativnih agencijah pogosto vprašajo, kakšno pa je ravnovesje med poklicnim in družinskim življenjem. S kariero in tremi majhnimi otroki. Si kdaj utrujen?

A: Kot pes, non-stop! Ne vem, kdaj nisem. Redko se zgodi, da nisem. To vprašanje bi se moralo glasiti, kolikokrat si spočit. Malokrat.

Q: Sploh kot kreativec je težko delati, če nimaš spočite glave. Ko so otroci majhni in jih je polna hiša, so visoke frekvence konstantne.

A: Ko smo začeli s Trampolinom, smo se dogovorili o fundamentalnih vrednotah, ki se jih držimo še danes. Ne delamo pitchev, delamo sedem ur, razen kadar je nujno potrebno več, in en dan delamo od doma. Potrudim se, da sem v pisarni vsak dan ob osmih in da zaključim ob treh popoldne. Pomembno se mi zdi, da imajo otroci starše, ki so prisotni. Kar se tega tiče, smo v Trampolinu zelo dobro organizirani in se tega tudi držimo. Ne delamo v soboto in nedeljo, ne delamo ponoči, ne hitimo na neke pitche in ne norimo, ker smo ugotovili, da je družina pomembnejša kot služba, tako da se ta ne zajeda v čas, ki ga preživiš z družino. To se mi zdi ena najpomembnejši stvari, ki smo se jih dogovorili. Hkrati pa vse oddelamo v delovnem času ali pa se z naročniki dogovorimo za daljše roke, kot smo jih bili vajeni na agencijah. V mojem pogledu je to čista zmaga in sem ponosen, da imajo otroci očeta, ki je dejansko doma.

Q: V kreativnem procesu se moraš večkrat vračati v otroštvo. Ti otroci pomagajo tudi pri tvojem ustvarjanju?

A: Prav neverjetno je! Moj najstarejši sin Lovro je vsak dan vsaj dve uri za mizo in riše. Ko vidim, do kakšnih vizualnih rešitev pride, se mi to zdi povsem noro in me inspirira. Tibor in Iva sta še manjša, a me vedno znova preseneti, s kakšno enostavno stvarjo si otroci ustvarijo celo zabavo. Naslednjo minuto sicer lahko sledi popolni kaos, ker se tudi skregajo zaradi ene lego kocke. Ne glede na to pa si iz preprostih stvari ustvarijo cel domišljijski svet. Čeprav to razdejanje težko opazujem, hkrati vidim, da je otroški kaos v bistvu kreativni proces. Pri nas blazine za kavč postanejo gradovi ali otoki v morju. Skratka, res se fajn igrajo. In to je moja inspiracija, da lahko palica z malo otroške domišljije takoj postane meč ali ribiška palica.

Q: Zelo priročno bi bilo, če bi si odrasli znali izposoditi to logiko in večkrat improvizirati na poti do sreče.

A: Pri otrocih je sreča v malih stvareh. Odrasli srečo v vsakdanjih stvareh izbrišemo, otrok pa se lahko razveseli vsake najmanjše stvari. Pred časom sem poslušal mini intervju, v katerem je sogovornik rekel, da se, preden otroka kaznujete, spomnite, kdo je v dani situaciji vesel. Otroci so veseli, mi pa iz frustracije njihovo veselje zatremo. Se mi zdi, da je to lepa racionalizacija, ker ne znamo videti tega, kar smo skozi leta izgubili. Zato se mi zdi, da je Picassova težnja, da bi znova risal kot pri štirih letih, prispodoba tega, kako iskati srečo v življenju. Najti srečo v malih stvareh, tako kot otroci, ali pa narediti nekaj iz ničesar je edina prava kreativnost. In to je bistvo tega, kar bi rad postal – dober grafik in ilustrator iz navdiha.