
Ilustratorka Hana Stupica je ena najprepoznavnejših sodobnih umetnic pri nas. Njene ilustracije očarajo z detajli, toplino in pravljičnim svetom, ki nas takoj potegne v čudežno deželo. Na njenih delih bi moralo pisati opozorilo: "Nevarnost padca v zajčjo luknjo!"
Umetnost je pri Hani Stupica doma že od rojstva – babica Marlenka, ded Gabrijel in mama Marija Lucija so vsi pustili izjemen pečat v slovenskem likovnem svetu. A Hana s svojo estetiko stopa na umetniško pot s samosvojo potezo čopiča.
Q: Hana, kaj si najraje risala kot otrok?
A: Kot otrok sem, kot se za majhne punčke spodobi, seveda najraje risala princeske. Risala sem jih po princeskah mame, babice in drugih ilustratorjev iz Grimmovih pravljic. Potem je pri devetih letih z moje življenje vstopil kunec, za katerega se je kasneje izkazalo, da je kunka. Tako sem princese zamenjala za zajce.


Q: Kateri lik iz tvojih ilustracij te najbolj odseva?
A: Vem, da se že ponavljam, ampak ponovno je odgovor zajec, ki je “moja” žival. 🙂
Q: Kako izgleda tvoj ustvarjalni dan?
A: Precej odvisno od dela, ki ga imam pred sabo. Ko gre za risanje, največ narišem, ko sem cel dan doma brez motenj iz okolja in šibanja okoli. Pa še takrat najbolj padem notri proti večeru ali ponoči. Nujno potrebujem zajtrk in VELIKO kavo, drugače sploh ne funkcioniram. Se mi pa zdi, da čisto preveč časa porabim za maile, birokracijo in brskanje po spletu.


Q: Če pridemo na obisk, kaj bi vedno našli na tvoji mizi?
A: Odvisno na kateri, na eni imam čisto preveč papirja, na drugi pa ustvarjalni kaos z barvo in čopiči in skicami. Skratka kaotično je na obeh delovnih mizah in pred decembrom taka postane še jedilna miza, ko je treba ves čas nekaj pakirati.
Q: Kdo je Hana Stupica, ko ne ilustrira?
A: Ker se težko umirim, bi rekla, da Hana vedno nekaj počne, nekaj šraufa, nekaj bere, nekaj pospravlja, gre v naravo in ko se končno umiri, malo zaspi. Pa veliko pojé, brez tega ne gre.
Fotografija: Arhiv Hane Stupica








