
Njen slog je jasen, enostaven, izrazit. Hana Karim je v keramiki postavila svoja pravila in trivialne predmete spremenila v umetniška dela. V posodah nepravilnih oblik se zrcali kompleksnost glazure.
Hana Karim je edinstvena. Magnetična. Prepoznavna. V svojem studiu v Ljubljani, ki je del Open Studios Vilharjeva, je razvila prepoznavno estetiko, s katero presega uporabnost in prehaja v umetnost. Ustvarja unikatne keramične kose, prepletene z barvami, teksturami in eksperimentiranjem z glazurami.
Svojo tehniko nenehno izpopolnjuje, saj, kot pravi Hana Karim, roke vedno bolje poznajo material. Njena prvinska strast je raziskovanje oblik, barv in lepote v vsakdanjih predmetih.
Q: Hana, kako se spominjaš svojega prvega dne v Hana Karim Studiu?
A: Od tega je sedaj že osem let, vendar mi je ostal v spominu kot lep dan, sicer tudi poln živčnosti, kar me pravzaprav čaka. Leto preden sem dobila ključe svojega prvega ateljeja, so bile to le divje sanje. Da bom imela svoj prostor nekje v lepi stari stavbi, kjer bo moje ustvarjanje dobilo streho nad glavo, svoj kotiček pod soncem. Zato je bil občutek kar malo nadrealističen in še dolgo ni pojenjalo to navdušenje, pomešano z nervozo.


Q: Raje ustvarjaš sama ali v družbi?
A: Mislim, da ga ni čez mir, ki ga občutim, ko sem sama v ateljeju. To sem nekako vedno jemala za samoumevno, ker sem dolgo delala vedno sama. Potem so se mi pridružili pomočniki, ker si na eni točki moraš priznati, da sam res ne zmoreš več vsega. Nato postane ateljejsko delo nekoliko drugačno, bolj strukturirano; in časa za ustvarjanje v miru postane vedno manj. Danes je okoli mene vseskozi ateljejski živžav, med tečaji in teatrom Clay Theatre, ki ga ob večerih v ateljeju vodi moj mož, pogosto šele okrog štirih popoldan lahko posvetim urico ali dve svojim idejam, ki me begajo tisti teden ali mesec. Takrat mi družbo dela le kak podcast.
Q: Kako izgleda tvoja najljubša barvna paleta?
A: Na to vprašanje še nimam odgovora. V grobem sem svoje barve že razdelila na podskupine, da jih lahko malce bolj praktično obravnavam. Pogosto odtenki teh podskupin prehajajo med seboj in ustvarjajo nove harmonije. Na primer, trenutno me najbolj zanima, kaj se zgodi, ko prideta rdeča in zelena skupaj, takšna kombinacija se ti lahko sprva zdi groba, ampak nekateri odtenki gredo skupaj izvrstno in ustvarjajo nove občutke, čisto nič grobe. Pravzaprav me vseskozi najbolj zanima, kako se ljudje ob opazovanju določenih odtenkov skupaj počutimo. Zakaj nam je nekaj ljubo in zakaj nekaj manj ljubo. Iskanje čudovitih barvnih kombinacij je lahko nekaj, čemur lahko posvetiš svoje življenje.

Q: In kam te odnese, ko zapreš vrata studia?
A: Mešam in testiram glazure. Včasih so to ponesrečeni eksperimenti, včasih se pojavi izzid, ki ti vzame sapo. Včasih te eksperimente znam ponoviti, včasih so unikatni. Potem, v procesu iskanja teh istih odtenkov, odkrijem kopico novih. In tako naprej, in tako naprej, dan za dnem, v primežu lova na presenečenja.
Q: Torej se tvoja keramika skozi leta spreminja?
A: Zagotovo vidim, da z vsakim letom roke drugače znajo, prijemi in pristopi se vedno bolj izoblikujejo, material postaja vedno bolj “second nature”. Prav to poglabljanje znanja je glavno gonilo in tudi tisto, kar daje samozavest. Vedno manj je tudi črepinj, čeprav sem nanje že precej imuna in so me že prej le redko prizadele. Spreminja se tudi prostor, v katerem ustvarjam, spreminjajo se ljudje okrog mene in nenazadnje, spreminjam se tudi sama. Nekako so vse to paralelne spremembe v konstantni povezavi.
“Vidim, da z vsakim letom roke drugače znajo, prijemi in pristopi se vedno bolj izoblikujejo, material postaja vedno bolj second nature.”
Fotografija: Marc Waldow








