Hana Nekrep

Q: Kje dobiš največ navdiha?
A: V čutnosti življenja, neustavljivi (trdoživi) narave, drobnih odklonih vsakdana, glasbi in pravljicah, ki so bile, ki bodo, ki jih gradimo.

Q: Rutina ali umetniška svoboda?
A: Svoboda mi je nuja, ne morem brez, da bi ves čas raziskovala, ustvarjala se “igrala”. Ne vem, če bi kdo rekel, da imam rutino, a jaz jo vidim v tem, da ni dneva (bolj realno) noči, ko rišem, slikam ali kako drugače kreiram.

Q: Sanjski delovni prostor za ustvarjanje?
A: Velika lesena “počečkana” miza kot pisano kaotičen kolaž polna tušev, barv, skic, papirjev. Velikanski jasno nepitni kozarec za vodo. Pitna skodelica čaja, ki velikokrat dobi dodatne barve. Obkrožena z rastjem in trinketi, figuricami, knjigami, žužki, na nogah moja labradorka Ronja. Z dobro tehnično lučjo in hladnim nočnim vetrom daleč od speče civilizacije.

Q: Motiv, ki ga najpogosteje narišeš?
A: Kurenti, kot nosilci slovenske kulturne zapuščine in posebne tudi osebne pravljičnosti. Vezani na naravo, organski svet in rastje, ki je moj drugi najpogostejši motiv (miceliji, mahovi, lišaji). Eno govori o kolektivnem spominu, drugo o tihih povezavah življenja. Skupaj raziskujeta prehode med vidnim in skritim, mitom in biologijo.

Q: V kateri tehniki si najbolj doma?
A: Najlepše teče skozi moj čopič barvni tuš. Intenziven pigment, razlivanje in plastenje so kot tančiče, ki potegnejo v pravljico.